Ura je 7:30, delovni dan je in sorazmerno prijetna melodija z mobilnika me vrže pokonci. Ko se odpravim v kopalnico, si spotoma pristavim kavo in prižgem računalnik. Deset minut kasneje že srkam opojno, črno tekočino, in zamišljeno nosim v usta brusnice iz srca iz brusnic, ki sem ga dobil v dar od neke prikupne štajerke na svoj Facebook profil. Kmalu za tem si med oblačenjem za v službo še hitro nadenem izboljšano vojaško opremo in rešim okupirano vasico iz 2. svetovne vojne; obelodanim, da »mi je všeč« fotografija dobre prijateljice, na kateri se spakuje, in zabeležim svoj prvi status oz. tisto, o čemer razmišljam. Nato odpeljem svoj realni jaz na delo, virtualnega pa pustim, da v medmrežju kar sam poskrbi zase. Navsezadnje je že dovolj star; dandanašnji so triletniki že zelo samostojne osebe.
V pisarni se elektronska pošta s službeno vsebino prepleta s številnimi elektronskimi sporočili prijateljev, znancev in ne celo neživih oseb na socialnem omrežju. Situacija je na trenutke videti precej shizofrena in od človeka zahteva veliko mero koncentracije. Navsezadnje si nikakor ne morem privoščiti, da pri nenehnem skakanju iz enega sveta v drugega ne bi vedel, kdo sem in kje sem. Ravno tak ritem pa me drži pokonci, saj me neprestano sili v popolno zavedanje okolice; tiste prave in one malo manj prave. Slednja je v resnici le podaljšek tiste, katero živim.
In se zamislim. V službi vsak dan na tak ali drugačen način oglašujem izdelke ali storitve, koncipiram komunikacijske strategije, dodelujem oglaševalske koncepte, skratka nekaj prodajam. Sicer ne preko pulta in brez neposrednega stika s kupci, a vseeno. V socialnem omrežju počnem takorekoč isto, le da tam oglašujem en sam izdelek. Sebe. Nekdo bi lahko tudi pomislil, da sem že tako močno vpet sfero oglaševanja, da mi tudi v privatnem življenju brez njega živeti ni. Tako hudo le ni. Hec je namreč v tem, da smo si profili ljudi različni. Jaz sem pač tak, kot fant iz starega TV oglasa za neko znano igralno konzolo, ki je v kamero introspektivno dahnil, da je med igranjem »živel več življenj«. In odgral več vlog.
Tako na Facebooku igram samega sebe, a skozi optiko oglaševalca. Prodajam se. Po najboljših močeh, zavedno ali nezavedno. Verjetno nisem edini in zagotovo to počnem drzneje, kot v resničnem življenju. Ampak če dobro premislim – s tem zgolj ohranjam delovno kondicijo, zaposljujem male sive celice in jim ne dovolim, da bi si vzele trenutek odmora. Puščam domišljiji in kreativnosti, da si data duška. Upam, da to tako razume tudi moj šef 
Si človek iz oglaševanja sploh lahko privošči ne biti del kakšnega od socialnih omrežij?
